Nekaj besed o knjigi Silva Kara Alpinist

Dobro gorniško, alpinistično literaturo odlikujejo tri stvari: Dobra zgodba, velika, presežna dejanja, ki jih opisuje, in živa, slikovita govorica, v katerih je napisana. Ko se vse tri prepletejo na najvišji ravni, dobimo knjigo, ki ne le da nas osuplja, navdušuje in nam ne dovoli, da bi jo odložili, preden je v enem zamahu ne preberemo do konca, ampak seže v globino življenja, kjer se besede in človeška usoda zlijejo v neizrekljivo skrivnost našega obstoja. Alpinist Silva Kara ni samo pripoved o vrhunskih, tako rekoč najodličnejših vzponih iz polpreteklega obdobja svetovnega alpinizma, ki še vedno neponovljeni izzivajo tudi sodobne plezalce, ampak tudi zelo odkrit življenjepis velikega alpinista, ki pa bralca ne osvoji samo kot popis nekega delovanja, temveč seže čez naštevanje in opisovanje opravljenih dejanj in se bere kot izvrsten literaren dosežek, ki bralca potegne v vrtinec silovitega dogajanja, ne da bi pri tem osredotočil samo na veličino dejanj, ki jih opisuje. To je delo mojstra, ki je tako vrhunski plezalec, kot spreten pisec, ki nas osupne tako z močnimi opisi najzahtevnejših vzponov, kot z izredno skromnostjo in igrivim, neposrednim načinom pisanja. Kljub temu, da je še kako živo prisoten v vsem, kar se razkriva na straneh njegove knjige, se kot pripovedovalec umakne nekam v ozadje, tu nimamo opraviti z vsiljivim egom, ki bi nas poskušal prepričati s pridobljenim ugledom v mednarodni srenji, spretno nas posrka v svet gora oziroma še več, v samo življenje, polno obratov, jasnih odločitev brez pretiranega oklevanja, težave, na katere naleti, obrne na glavo in jih doživlja kot prednosti, ki v njem vzbudijo dodaten zagon. Ne razlaga, ampak kot modrec, ki besedam ne poskuša dati posebnega pomena, stvari prikaže naravnost, brez olepševanja ali pritoževanja. O vzponih in usodnih življenjskih obratih pripoveduje z lahkotnostjo, kot da bi opisoval povsem vsakdanje dogodke. Neskončno tovorjenje plezalne opreme v patagonskih gorah, ko se je s svojimi soplezalci zaradi slabega vremena moral v neznosnih razmerah vedno znova vračati v dolino, o več dnevnih pristopih in težaškemu garanju govori, kot da ne gre za nič posebnega. Tudi o smereh, ki jih je preplezal s soplezalci, ki so večinoma vsi svetovno znani alpinisti, elita alpinizma te izredne generacije, ki je slovensko plezanje ne le približala svetovnemu vrhu, ampak ga celo začela voditi, odpirati nova obzorja, se lotevati zahtevnih smeri, o katerih so lahko drugi plezalci samo sanjali, pripoveduje skorajda tako spotoma. Mnoge izmed najnevarnejših in najzahtevnejših smeri kljub temu, da so bile preplezane že pred desetletji, so tudi za sodobne plezalce še neuresničeni izziv in še čakajo, da jih bodo ponovili. Silvo Karo se je s prijatelji kot sta Janez Jeglič Johan, Franček Knez Franček, Pavle Kozjek, Rolando Garibotti, pozneje Andrej Grmovšek in drugi izoblikoval na vrhuncu klasičnega alpinizma na ozadju generacije pred sabo izvrstnih alpinistov kot so bili Šrauf, Marjon, Krivic, Den, Nejc Zaplotnik, Štremfelj in drugi, nato pa se je do konca nadgradil s športnim plezanjem, ki je silovito povišal lestvico težavnosti in vpeljal zahtevo po trdem in sistematičnem treningu. Po nekaterih najtežjih vzponih v domačih stenah se je že zgodaj odpravil v najvišja in najtežja gorstva na svetu. Spominjam se, kako je takrat »eksplodiral« alpinistični razvoj, skokoma se je povečalo število vzponov, ki so jih opravili. Če je prej veljalo za veliko dejanje nekaj izvrstnih vzponov v težkih stenah v enem letu, pa se je z njihovim vstopom v alpinizem to spremenilo, saj so jih samo v enem vikendu opravili več kot vsi drugi skupaj. Pri tem jih tuje stene niso ustavile, nasprotno, smeri, v katere so se najvidnejši tuji plezalci podajali le s strahoma in neuspešno, so naskočili z istim žarom, samoumevnim zaletom, pri tem pa so izvrstno pripravljenost in sposobnost plezanja v najslabših pogojih še stopnjevali, ter še deviške stene premagovali, kot da ne bi bilo to, kar počnejo, onkraj vsake dotedanje razumljivosti. Tako je bilo vsaj njihovo plezanje videti od daleč. S to knjigo smo dobili živ, pristen in slikovit vpogled v takratne podvige daleč onkraj vsakdanjega sveta. Ne gre le za alpinistične vzpone ali notranji pogled plezalca, za katerega je alpinizem postal več kot samo neka dejavnost, namreč najgloblja resničnost njegovega življenja, njegovo življenje samo. To knjigo je napisal človek iz dna svoje najintimnejše resničnosti, pri tem pa nikoli ni zašel v vode globokoumnega razlaganja, ampak je s par potezami vedno znal še tako celovite trenutke in izkušnje popisati s presunljivo skromnostjo, kot da bi govoril o pitju čaja ali pripravi špagetov za skromno kosilo. Knjiga je, kot rečeno, delo velikega mojstra, ki se je umaknil v ozadje alpinističnega dogajanja. V ospredje so stopila sama dejanja. In kot že povedano, tu ne gre samo za prikaz osupljivih dosežkov iz najtežjih sten na svetu, ampak za živo pripoved samo, ki je bila sposobna to mojstrsko tudi literarno izvesti. Pripoved niti za trenutek ne povleče pozornosti nase. Kljub Silvovi skromni pripombi, da je pač pri pisanju pogosto posegel po robati gorniški govorici in izrazju, ki je udomačeno med plezalci, to ne zmoti, ampak celo doda gas, kot pravi za Johana, ki je po cestah z avtom divjal z isto gorečnostjo in brezobzirnostjo, ki ju je gnala tudi v stene. Knjiga Alpinist ni samo izvrstna avtobiografija enega najboljših plezalcev svojega časa na svetu in njegovih prijateljev, ampak je samostojno žanrsko delo, rekel bi, da je še ena  prvenstvena smer, ki se jo je Silvo lotil in vrhunsko izpeljal. Nekaj posebnega mora biti v slovenskem alpinizmu. Silvo ni niti prvi niti zadnji od vrhunskih slovenskih gornikov, ki so svoje dogodivščine uspešno prelili v besede. Vsekakor pa spada med najboljše. Knjiga se bere kot kriminalka. Očitno je alpinizem nekaj, kar presega zgolj najzahtevnejše tehnične plezalske sposobnosti, saj v človeku prebudi globoko modrost, ki z vso močjo privre na dan pri pisanju knjige. Ko se človek v najtežjih pogojih prebija proti vrhu stene ali pa beži iz nje, se v kruti neposrednosti golega dejanja v človeku zgane in razgali neka sila, ki na daleč presega samo golo moč za najzahtevnejše vzpone. Sila, brez katere ne bi bilo mogoče preplezati opisanih smeri. Alpinizem ni samo telesna dejavnost, ampak nekaj več, nekaj srčnega. Silvu Karu je uspelo, namreč brez posebnega modrovanja to isto silo, to isto globoko človečnost priklicati na plan tudi v knjigi. S tem je knjiga prerasla ozek krog alpinističnega poročila v univerzalno človeško sporočilo in se, kot ji v popotnico zapiše Franček Knez, skozi podobe sten zazrla v devet življenj.